Na turneji po Evropi je Buffet odgovarjal tudi na vprašanja izbranih 7-ih MBA študentov iz celotne Evrope. Celotno novinarsko konferenco, si lahko ogledate
tule, povzetek pa sem pripravil spodaj.
1. Buffett naj bi večkrat izjavil, da pri vodstvih podjetij, ki jih kupuje išče
inteligenco,
energijo in
integriteto. Študenta zanima, kako jo najde. Buffet pravi, da preprosto, ker je to razvidno iz večdesetletnih rezultatov podjetij, ki razkrivajo tudi, kako so se obnašali v težkih časih, kako so obravnavali odjemalce in zaposlene. Vodstev torej ne išče v razredu 100 MBA-jevce, za katere sicer verjame, da so bistri in polni energije.
2. Kaj počne v
prostem času? Pravi, da ima precej prostega časa, ker v Berkshire Hathawayu vse delo opravijo menedžerji sami, on le sedi v pisarni in bere ter občasno dvigne telefon (:)). Pravi, da najbrž preživi več časa ob računalniku kot Bill Gates. Vsaj 12 ur na teden igra bridge, in sicer na internetu pod nazivom T-bone. Igra skoraj vsak večer. Za partnerja ima italijanko, ki jo je srečal v ZDA, in je sicer dvakratna svetovna prvakinja v bridgu. Pravi, da je nekoč igral golf, vendar zdaj le še občasno, ker je postal tako slab, da se ne more več gledat. Rad bere in gleda filme, toda najraje od vsega vodi Berkeshire Hathaway.
3. Kaj je zanj
sreča in kaj ga žene naprej, glede na vse kar je že dosegel? Pravi, da ima srečo, da lahko pri 77-ih letih še vedno počne vsak dan ravno tisto, kar ga veseli. Pravi, da skoraj odpleše v službo. Pravi, da ga veseli delo, ki ga opravlja. Rad ima ljudi, s katerimi dela ter menedžerje s katerimi sodeluje. Rad ima delničarje s katerimi sodeluje. Prav ničesar ne bi zamenjal.
4. Kaj meni o
enakosti? Pravi, da lahko komentira le razmere v ZDA. Meni, da davčni sistem v ZDA, po katerem on, ki zasluži milijone, plača manjši delež dohodkov državi kot kdorkoli v njegovi pisarni ni najbolj pravičen. Meni, da bi to morali spremeniti.
5. Glede na to, da imajo v lasti 76 odličnih podjetij in da je star že 77 let je najbrž v svojem življenju sodeloval z
najboljšimi menedžerji. Kaj se je od njih naučil, in kaj slednji delajo drugače. Kaj bi lahko izboljšal pri menedžerjih v javnem sektorju? Meni, da je njihova skupna lastnost (poleg že omenjene inteligentnosti, energije ter integritete)
strast. Meni, da svojega dela ne opravljajo zaradi denarja. Vsaj 3/4 menedžerjev v njihovih podjetjih je finančno neodvisnih in jim ne bi bilo potrebno hoditi v službo. Delajo, ker ljubijo svoje
kreativno delo. Pravi, da so kot slikarji, ki slikajo slikajo sliko, ki jo imajo v glavi. Svojo strast, entuzijazem, privrženost nehote prenašajo na svoje sodelavce. Ali bi bilo mogoče takšen način dela prenesti v javni sektor? Meni, da nekaterim voditeljem to uspeva (John Kennedy) in upa, da bo to uspelo prihodnjemu ameriškemu predsedniku.
6. Buffet rad pravi da je njegov
naložbeni horizont večnost, na drugi strani je privat equity skladi kupijo podjetja za tri do sedem let in jih potem prodajo naprej. Meni, da s tem ko podjetnikom obljubijo, da ne bodo preprodali podjetij, ki so jih ustvarali, privabljajo nove odlične posle. Podjetniki vedo, da podjetje, ki so ga ustvarjali 30-40 let ne bodo preprodali čez 3-4 leta ali pa ga zadolžili do vratu. Meni, da je to poslovni model, ki bo preživel preizkus časa.
7. Kaj meni o neizkoriščenih potencialih žensk v poslovnem svetu? Meni, da je svet dolgo zanemarjal sposobnosti žensk. Rojen je bil v letu 1930, in če bi bil ženska, ne bi mogel ustvariti tega kar je ustvaril. Ne bi imel enakim možnosti, še njegova družina bi nanj gledali povsem drugače. Najbrž se z njim ne bi pogovarjali na enak način kot so se, kljub temu da bi imel enako bister. Meni, da se je v ZDA položaj žensk pomembno izboljšal v času njegovega življenja. Do leta 1921 ženske niso imele niti volilne pravice, niso mogle biti sodnice, ponekod tudi niso mogle dedovati. Trenutno imajo v Berkshir Hathawayu 3 izvršne direktorice (CEO) in meni, da jih bodo imeli v prihodnosti še več, saj je talent preredka dobrina, da bi ga zavračali. Ko je leta 1951 končal Columbia Business School je bila v celotnem letniku le ena ženska. Danes se letno sreča s študenti 32 univerz in po njegovi oceni je med njimi tretjina žensk. Meni, da se svet vrti v pravo smer, toda prepočasi.
8. V preteklih letih smo bili priča rasti privat equity skladov, danes pa smo priča rastočemu pomenu državnih skladov (sovereign funds). Kaj meni o državnih skladih, ki kupujejo ameriška in evropska podjetja? Meni, da ima tudi ZDA svoj državni sklad, in sicer v obliki trgovinskega primankljaja v višini 700-800 milijard dolarjev letno, kar pomeni, da cca. 2 milijard dolarjev denarja dnevno ZDA plačajo iz države ven, ker uvozijo več kot izvozijo. In sicer američani večinoma uvažajo za potrošnjo, pri tem da potrošijo 5-6 odstotkov več kot pa proizvedejo. 700 milijonov dolarjev dnevno američani pošljejo kitajcem. Američani torej sami ustvarjajo kapital v teh državah z državnimi skladi. Mogoče bi američanom bilo sicer všeč, če bi kitajci, arabci, ... denar, ki jim ga američani pošiljajo shranili pod žimnico, toda tega tujci seveda ne bodo naredili. Najprej so kupovali zgolj ameriške državne obveznice. Lahko bi s tem denarjem izvajali tuje neposredne naložbe v ZDA (gradili tovarne), in nekaj tega je bilo. Seveda pa lahko kupujejo tudi delnice, ki so na borzah. Obstoj državnih skladov je glede na ravnanje američanov praktično neizogiben. Sam jemlje takšne investitje kot dodatno obliko institucionalnih investitorjev. Ko investitor investira v tuji državi, je po njegovem mnenju več skrbi na strani takšnega investitorja kot pa na strani države, v kateri se investira. Meni, da ZDA ni potrebno skrbeti, kaj bo z naložbami tujcev. Meni, da so tujci ravno tako odgovorni investitorji kot američani. V nekaterih primerih mogoče celo bolj. Glede tega nima strahov. Bo pa ta pojav po njegovem mnenju vedno bolj pomemben. Dokler bo ameriški trgovinski primankljaj tako velik, bodo tujci v takšni ali drugačni obliki postajali lastniki premoženja v ZDA, med njimi bodo tudi državni skladi.
Vprašanje medijev:
1.
CNBC: Kako visoke cene nafte vplivajo na njegove investicijske odločitve? Meni, da imajo konkurenti podjetij v lasti holdinga podobne strukture stroškov, zato po njegovem mnenju visoka cena nafte ne vpliva na njihove portfeljske odločitve. Ima pa visoka cena nafte precejšen vpliv na trgovinski primankljaj ZDA. Seveda si želi, da bi pred leti kupil več delnic naftnih podjetij. Ne vpliva pa draga nafta na to, ali bo še naprej lastnik Coca Cole, Wells Farga, American Expressa ... ali ne. Na drugi strani draga nafta ugodno vpliva na njegove deleže v železničarskih podjetjih, saj postaja prevoz po železnici cenovno ugodnejši kot cestni prevoz. Draga nafta ima velikanski pomen za družbo kot celoto, na njegove investicijske odločitve pa nima pomembnega vpliva.
2.
Corierre dela Sera: Kakšno je njegovo mnenje o Evropi po tej turneji. Ali si želi, da bi prišel v Evropo že prej, glede na to, da je nekoč menil, da je premalo dinamična? Ja, želi si, da bi prišel že prej. Če bi prišel pred 10-20 leti, bi najbrž kupil že več podjetij. Trenutno je edino podjetje izven ZDA izraelski ISCAR. Toda bolje pozno kot nikoli. Na turneji je srečal mnogo uspešnih poslovnežev. Samo zadnji večer se je pogovarjal s 40-timi, in pravi, da razen občasnih jezikovnih ovir drugih razlik med ameriškimi in evropskimi podjetniki ni.
3.
Bloomberg TV: Glede na to, da išče inteligenco, integriteto in energijo, in glede na to, da ima v lasti 20 odstotkov bonitetnega podjetja Moody's, za katerega se ugotavlja, da so mendžerji zavajali javnost. Ali bo zahteval zamenjavo teh menedžerjev? Pravi, da mendžerjev javnih podjetij, v katerih so lastniki niso nikoli menjali. Če si lastnik delnic podjetja 10-20 let, se bi najbrž kdaj zgodilo tudi kaj slabega. In če upravljaš s skupino, ki ima 250.000 zaposlenih, vsak trenutek kdo dela kaj, česar si ne želimo. Podjetje Moody's ima svet direktorjev, ki bo preveril dejatva in ukrepal. Kot delničar se v to ne bo vpletal.
4.
Bloomberg News: Zakaj je izbral Italjo? Kaj meni o raznolikost v Evropi (jeziki, zakonodaja)?Italija, Španija in Nemčija so velike države, z mnogo družinskimi podjetji za katere meni, da bi se lahko znašla v njihovem portfelju v naslednjih 10, 20, 30-tih letih. Na svetu je 30-40 držav, ki so dovolj velike, da imajo dovolj velika podjetja, katerih nakup bi ga zanimal. Ni potrebno, da bi poznal vse podrobnosti zakonodaje, da se lahko odloča.
5.
Dow Jones: Kaj meni o vlogi države v globalizaciji? Zagotovo je globalna trgovina v splošne koristna za vse strani, vendar ni tudi za vsakega posameznika ali posamezne skupine. Zato so pomembne varnostne mreže, ki pomagajo tistim, ki jih globalizacija neposredno prizadane. Zagotovo se bodo svetovni voditelji v prihodnjih 5-10 letih veliko pogovarjali o izboljšanju svetovne ureditve.
6.
La Stampa: Kaj meni o nagrajevanju mendžerjev in plačah mendžerjev po svetu? Zelo pomembno je kdo vodi podjetje. Večje kot je, bolj je to pomembno. Sam nima nobenih problemov, da se izjemni dosežki nagradijo z izjemnimi nagradami. Toda trenutni sistem nagrajevanja mendžerjev, se je pogosto izkazal za slabega. Sam sedi v odboru za nagrajevanje, in pravi, da v 40-tih letih niso izgubili mendžerja zaradi prenizkih nagrad. Meni, da to ni ravno visoka znanost. Nimajo svetovalcev za nagrajevanje. Meni, da pri nagrajevanju menedžerjev v ZDA tržni sistem ne deluje, in je daleč od popolnosti. V Berkshire Hathawayu so razmerja bolj enostavna in čista. Na eni strani so oni kot lastniki in na drugi strani menedžerji, ki vodijo podjetja. Ker lastniki razumejo panoge, lahko postavljajo standarde, česar za ameriška podjetja na splošno ne more trditi. Med posli so velike razlike. Nekateri zahtevajo veliko kapitala, drugi dosti manj. Eni so tako dobri, da bi tudi šimpanz dosegal dobre rezultate, drugi pa tako zahtevni, da moraš resnično biti genij, da jih vodiš uspešno.